Je modro. Voda, zrak, tisto, kar me da življenju, tisto, kar me poživi v puščavskem močvirju.
So nekoč bili ljudje tista modrina, so nekoč bile emocije vedrina...zdaj je subtilna koprena med telesom in duhom tista, ki vibrira , skupaj spaja, kar zrejo oči in kaj se šepeče duhu.
Kosta rika je RICA-bogata.
Narava vibrantna, diamantna. Je ležišče nad katerim stoji poslopje v nadstropje, postelja v svilo odeta, je šotor in rjuha ali hostel in švicanje pridiha...različno v različnostih.
So ljudje vseh barv in hotenj nekaj jih je upetih v kopreno in tako se valovi prelivajo iz osrčja oceana kot vdih pljuč do srca zemlje v premikanje življenja.
Kako papiga leti, kako iguana teče, kokos rodi in sneg daleč stran drobi v mrzlini...kako in kaj zidovi, da bi šel okoli namesto direktno vanj.
Sem čuvaj obzidja. Gledam na obe strani, z vseh smeri.
Se ti zdi, da si "stuck", da cvetje ne diši, da konji ne sanjajo, da je krompir zate v zemlji zbujen, da se vse okoli tebe vrti, ali da si sam nag, lep ali grd, spreminjajoč ampak kot vse, vsakdanje uporaben v in za zasluge univerzuma, da se vrti, da poriva, da se dotika, da umira, v čudovitosti mistike spotika z izlivi orgazma realizira, z vibriranimi atomi opominja. Kako daleč ven čez vse, da vidiš čez temo v navznoter.
Svet je čudovit in dejavnost brcati se v rit, da pustiš, da živi je ČUDOVITO.
Najljubša beseda-ČUDOVITOST
