Human

Years have step aside. 

Letting age of being, emerging out.

Like a snake who finds her self in a skin, to big 

in a body to long to capture it whole in one breath.

I am a lonely human, when i play human.

So i ran from noise  into deep woods where i could be

how i feel.

 

Time made flowers grow in me. 

Could warm them on a cold spring night, 

could cool them in daylight, couse wind ive become.

Day and night, having their passionate union.. 

Hot like lava and cold as ice.

Together inside are awakening life and resistance to fly. 

U see i can not yet leave, fly and go forward to back.

I found my old home, where i belong.

I found my little world that lays across land and through me.

Got touched by innocence and heard stories from nature friends.

And as humans are gone i dont feel alone. 

I am at home.

Nebo Ocean

Nebo in ocean

Je modro. Voda, zrak, tisto, kar me da življenju, tisto, kar me poživi v puščavskem močvirju.
So nekoč bili ljudje tista modrina, so nekoč bile emocije vedrina...zdaj je subtilna koprena med telesom in duhom tista, ki vibrira , skupaj spaja, kar zrejo oči in kaj se šepeče duhu.

Kosta rika je RICA-bogata.
Narava vibrantna, diamantna. Je ležišče nad katerim stoji poslopje v nadstropje, postelja v svilo odeta, je šotor in rjuha ali hostel in švicanje pridiha...različno v različnostih.
So ljudje vseh barv in hotenj nekaj jih je upetih v kopreno in tako se valovi prelivajo iz osrčja oceana kot vdih pljuč do srca zemlje v premikanje življenja.
Kako papiga leti, kako iguana teče, kokos rodi in sneg daleč stran drobi v mrzlini...kako in kaj zidovi, da bi šel okoli namesto direktno vanj.

Sem čuvaj obzidja. Gledam na obe strani, z vseh smeri.
Se ti zdi, da si "stuck", da cvetje ne diši, da konji ne sanjajo, da je krompir zate v zemlji zbujen, da se vse okoli tebe vrti, ali da si sam nag, lep ali grd, spreminjajoč ampak kot vse, vsakdanje uporaben v in za zasluge univerzuma, da se vrti, da poriva, da se dotika, da  umira, v čudovitosti mistike spotika z izlivi orgazma realizira, z vibriranimi atomi opominja. Kako daleč ven čez vse, da vidiš čez temo v navznoter.

Svet je čudovit in dejavnost brcati se v rit, da pustiš, da živi je ČUDOVITO.

Najljubša beseda-ČUDOVITOST

O knjiga

Live for the soul

V knjigi brez strani so pisane besede ena za drugo. Kot v katerikoli knjigi, povsod.
Nima poglavij, nima reda. Ima polne liste in vsebino brez repa za glavo.
Knjiga, jo odpreš, vživiš.

Tu gledam s pobočja čez hribe, čez besede čez prag osebnosti.
V plimi brneča se spušča, dviga gozdna melodija. Za hribi, za gozdom je ocean. Za mislimi, vzniki univerzalen plan.

Kalifornikacija

Iz temnih ulic na svetla polja zlatih trav.

Namesto trdega in sivega asfalta je postlana barvita in vpita zemeljska podrast.

Vse kipi, vibrira.

Pod kožo je ples metuljev neulovljiv.

Namesto počivanja v napajanje in čeravno pod vekami rastejo zaloge vode v dehidraciji živ plamen gori nežno, je varen.

Ko kolibri prinese sporočilo na cvet,

 mimo ušesa zabrenči in ko pogled zajame izpod pasijonke 

z meglico pokrite gore se stisnem ob vročo čokolado, napiti toplote. 

Vem, neurje prihaja danes zvečer. 

Zvila se bom v objem, 

s prijatelji v misiji, z mislimi pripetimi v čudovito življenje harmonije.

Zgodbarija

Del zgodbe o njemu: "Bil je dan, tako zaspan. Ni bilo obraza na obzorju niti oblaka. Moje misli so divjale in srce je zabijalo. Nekje v zatilju je pripravljeno za sodni dan. Nekomu ali nečemu bi se še rad izpovedal in potem zares odšel. Ne, da mi je dovolj ampak niti upanje ne zasije.

Vrtinc je vse močnejši. Popusti a se vrne in sem še bolj gol. Ko misliš, da ni več globine se ti življenje zareži. In tako se vrtim iz leta v leto. Brez orodja za uspeh. Brez orodja za naklep.

Dobrota nima smisla razen nuje in otrok. Živali in rastline bližje so kot brat, mati ali katerikoli poet.

Prijateljstvo je uteha in nekoč v želji po ustvarenju. Iz ust v božja ušesa gre vse. Zmanjka mi diha in spanje je tuje.

Kdaj nazadnje ni pomembno. Klavrnost je brezmejna in dolgočasna. Vojne so opustošile. Ne maram jih.

Če zdaj dvignem roleto, vem. Videl bom zeleno preprogo in klicala me bo. A ostal bom za mizo, drgnil čelo in silil pisati zgodbo o nekom, ki rad bi bil s tistim , kar imam sam. Hkrati mi bo rastel pritisk, v trebuhu se bo razlezlo neravnovesje, silil se bom in domišljal in na koncu vstal rekoč, je dobro za navdih , se dvignil, pograbil cucka in odšel. Ure bom hodil, se izgublja, vedno najdel in strmel v regeneriram sistem in kako bo plahnel, ko se bom zopet posedel pred ekran. To je vse. Cel moj ciklus časa. Mojih 38 krogov okoli sonca.

Potrt sem, ja. Nalomil sem si dušo. Letni časi so si vse bolj podobni. Krivim kemične črte za avioni. Poznam zlo človeka in videl sem, da lahko brez slabe vesti potegne meso iz kože medtem, ko še diha. Ljudje okoli mene potiskajo vstran, jaz ne znam. Rad bi uspeh a ne morem se prilagoditi, pripadati. Človek mi je ljub a krut.

Zdej razmišljam kako v katero smer, kam naj speljem korak. Mm so težki. Raje imam dolge razdalje pustinje in potem bogate nenadne oaze.Utopično in idealistično. Sploh ne vem kaj to pomeni. Baje nisem na trdnih tleh in imam zato bolj ranljive zobe. Implatanti so prinesli neko obdobje smejanja a je bolj razstava. Ne zarad zob samih ampak , ker se mi včasih zdi, da sem pohodil pristno srečo...ta čut za svet okoli sebe in preblizu  koncentracijske mučilnice z živalmi. Vsepovsod.

O smrti razmišljam. Ne kako bi stopil k njej ampak držim jo enako blizu kot življenje. Kot dih.

Moj mali otrok se še razveseli in verjame v čudeže.Ljubim ga, samo nimam živcev. Včasih ga nabutam. Boksnem v trebuh, raje v glavo. Tam je vezje v riti in rit smrdi.

Najljubše barve so indijanske. Dolgi lasje. Temni raje. Trak okoli njih. Svetijo se. V trak so uvezeni simboli narave, hribi, volk, ptice in modra črta. Voda. Ta se pelje okoli z zeleno in  belo.

V indijanskem kampu sem ženska, ki se ljubi z dolgolasim indijancem. Jezdita gole hrbte  razuzdanih konj. Bosa. Kanjonska reka je hladna. Sveža. Na robu se ob skale naslanjajo zelena drevesa. Konja trgata liste, najine obleke pa drsijo po telesu do tal. Smejiva se. Nič skrivava. Telo se vzravnano , polnih pljuč s pogledom v nebo napije stvarnega. Tišina ni obvezna a sva jo polna, deležna. Vsak cm gladine, ki se dvigne ob nogi navzgor je enaka novemu jutru. Čudovita so jutra. Čista, jasna, popolna, obetavna.

Žalost ima moč. Čutim jo. Solze na robu vek so reka iz kanjona. Glas v tišini je skrita resnica bivanja, kjer sem. Kam hodim..."

Rada bi, samo

Rada bi delila zgodbo o sreči.

O sreči, samo. A kako?

Do nje pot se spreminja

S starostjo omilja.

A ko pogledam iz časa brezbrižnosti v čas skrbi,

najdem svet poln smeha, otrok in življenja, ki kipi.

Samo to, ker drugo v senci leži kot odskočna deska

za zalet, da spet poletiš.

(ne štekam posledic odraslih ljudi, 

boljš je, ko jih ni... naj večina izpuhti, kdorkoli,

za srečo, ki na strani srečnih živi, naj se zgodi, naj se zgodi)

:)

Skozi

Skozi oblak

Dežuje

Skozi sonce

Žari

Skozi tebe

Ljubi

Skozi ranjenost

Boli

Skozi ideal

Paradiž

Skozi strah

Vampir

Skozi vodo

Rojen

Skozi zrak

Živim